Vinarski muzej v Vipavi je muzejska zbirka, zasnovana na dveh oseh. Prva os predstavlja razvoj vinogradništva in vinarstva v Vipavski dolini skozi dolgo časovno obdobje, druga pa tehnološke procese in delovne postopke od vzgoje sadik vinske trte, priprave tal in vzgoje vinogradov, predelavo grozdja v vino in kletarjenje in nenazadnje tudi kulturo pitja vina. Razvoj vinogradništva na Vipavskem primerja s sočasnim dogajanjem v bližnji in daljni okolici in tako izpostavlja njegovo povezanost in vpletenost v splošni zgodovinski okvir. Muzej nagovarja obiskovalce s predmeti, ki so prosto stoječi v prostoru in v vitrinah. Ob njih so svetlobni panoji, na katerih so besedila in fotografije, ki razstavne eksponate povezujejo v pripoved o razvoju stroke in obiskovalcu pojasnjujejo širši pogled na zgodovinsko dogajanje.
Zbirka domuje v šestih kletnih prostorih obnovljenega gospodarskega poslopja Lanthierijevega dvorca.
Obiskovalci razstave najprej spoznajo ljudi, ki so prinašali in širili novo znanje, poglede ter orodja in tudi današnjo moderno tehnologije v Vipavsko dolino, na Kranjsko, Primorsko in s tem na Slovensko nasploh. Prvak med njimi vsestransko razgledan duhovnik Matija Vertovec (1784 – 1851), ki je Slovencem na podeželju je prinašal znanje in napredek. Josip Orel (1797 – 1874) je bil skrbnik pospeševalnih dejavnosti pri Kranjski kmetijski družbi. Janez Bleiweis (1808 – 1881) je bil slovenski publicist, politik zdravnik in veterinar, ki je Slovencem prinašal narodni prerod in napredek. Ernest Klavžar (1841 – 1920) je bil kmetijski strokovnjak, časnikar in politik, odbornik goriške kmetijske družbe, ki si je močno prizadeval za razvoj kmetijstva na Slovenskem. Ludvik Dimitz (1842 – 1912) je bil predvsem gozdar, vendar je s svojim delom močno vplival na razvoj kmetijstva na sploh. Fran Povše (1845 – 1916) je študiral na kmetijski akademiji na Ogrskem, kasneje je postal učitelj in ravnatelj kmetijske šole v Gorici. Franc (Franjo) Kuralt (1847 – 1921) je na kmetijski šoli v Gorici učil sadjarstvo in vinarstvo na. Rihard Dolenc (1849 – 1919) je bil v 19. stoletju najbolj izobražen Slovenec kmetijske stroke na Kranjskem in ima velike zasluge za ustanovitev kmetijske šole na Slapu pri Vipavi. Ivan Bolle (1850 – 1924) je doštudiral biokmetijske vede v Gradcu in vodil Kmetijsko kemijsko preskuševališče v Gorici. Gustav Pirc (1859 - 1923) je bil učitelj na slapenski kmetijski šoli. Viljem Rohrman (1862 – 1939) je na slapenski kmetijski šoli učil splošno kmetijstvo in vodil prakso. V to družbo sodi tudi Stanko Premrl (1880 – 1965) iz bližnjega Podnanosa, ki je leta 1905 uglasbil Prešernovo Zdravljico.
V drugem delu prvega prostora je predstavljeno vinogradniško orodje in pripomočki, različne škropilnice, prašilniki za žveplo, motike in kopače. Med pripomočki je tudi kotel za kuhanje žganja, zadnji tehnološki postopek pri predelavi grozdja, ki je hkrati simbol upiranja italijanski državi pred drugo svetovno vojno in s tem protipol šolskim spričevalom v italijanskem jeziku.
Vipavska vinarska zadruga iz leta 1894 je predstavljena na panoju. To je prva zadruga, ki je združila vinogradnike v Vipavski dolini in zato ima velike zasluge pri praktičnem vpeljevanju novih tehnologij v kletarjenje. Hkrati pa je zaradi velikih količin vina zmogla prva širiti prodajo v oddaljene kraje, kar je pomenilo uveljavljanje vipavskega kmetijstva v avstro-ogrski državi.
V vzporedni manjši sobi je predstavljeno trsničarstvo, ki se kot samostojna strokovna panoga razvija od druge polovice 19. stoletja in še danes velja za edini biotehnološki postopek, ki učinkovito zavira širjenje trtne uši. Prva vrhpoljska trsničarja sta se v začetku 20. stoletja posebej usposobila za cepljenje trt na kmetijski šoli na Grmu pri Novem Mestu. S tem se je začel razvoj trsničarstva v Vipavski dolini, ki je zaslužno za uspešen izbor trtnih sort in splošen razvoj vinogradništva. V vogalni sobi je predstavljen izbor sort, ki so vinogradništvu na Vipavskem dale poseben pečat. Klarnica je stara sorta, ki so jo obudili v 90. letih 20. stoletja in je bila opisana v zgodbi o prelepi Klari, ki se je z nasadom teh trt zaščitila pred vsiljivimi pogledi. Pinela je sorta, ki v zadnjih desetletjih pridobiva na ugledu in je povpraševanje po tem vinu vse večje. Planinka je zelo redka sorta, ki je najbrž ne najdemo drugod kot v Vipavski dolini. Ime je dobila po Planini nad Ajdovščino. Pikolit je zveneče ime za predikatno vino, ki so ga pridelovali v Zgornji Vipavski dolini iz sušenega grozdja. Pergolin je sorta, ki je bila posebej primerna za vzgojo na pergolah, ki so gospodo ščitila pred poletnim soncem. Matija Vertovec je opisoval zelen kot najbolj izpostavljeno sorto, ki uspeva na gričih na južnem robu zgornje Vipavske doline.
Prva prehodna soba predstavljata klet, ki je srce tehnoloških postopkov predelave grozdja. Velika kad in mlin za grozdje sta pripravljena na trgatev, veliki in mali sod za vino sta podolgovate oblike, ki je značilna za Primorske sodarje.
Vsak kletar je vino bolj ali manj analiziral, če v to štejemo tudi merjenje alkoholne stopnje vina. V našem laboratoriju predstavljamo ebulioskop, s katerim so merili alkohol že v 19. stoletju, družbo mu delajo priprave iz druge polovice 20. stoletja, s katerimi so analizirali vino na Kmetijskem in gozdarskem zavodu v Novi Gorici.
Zadnja soba je namenjena kulturi pitja vina. Razstavljeni vinski kozarci in steklenice prikazujejo razvoj oblik in način uporabe namizne posode od antike do sodobnega časa. Tu so razstavljene čaše in kozarci iz rimskih časov, renesančni kozarec iz Predjamskega gradu ter kozarci in steklenice iz 20. stoletja. Nasproti jim stojijo steklenice različnih oblik, ki so bile namenjene različnim tipom vin. Steklenice z nalepkami predstavljajo bogat izbor blagovnih znamk, predvsem primorskih vin. Verjamemo, da s tem razvijamo odnos do vina in kulinarike nasploh.
Vir: https://goriskimuzej.si/stalne-zbirke/strokovni-nadzor-in-razstave-na-drugih-lokacijah/vinarski-muzej-vipava
