Štiri tisočletja in pol stara sarkofaga iz rdečega granita na vipavskem pokopališču pripovedujeta zgodbo o Antonu pl. Laurinu, avstrijskem diplomatu vipavskega rodu, ki ju je pripeljal iz Egipta. Na pobočju se kot prst časa daleč vidna dviga silhueta razvalin starega vipavskega gradu.
Na vinorodnem griču v bližini Vipave je že od daleč viden lepo obnovljen renesančni lovski dvorec Zemono iz 17. stol., tu je družina Lanthieri prirejala imenitne zabave. Danes s svojo čarobno lepoto vabi obiskovalce od blizu in daleč. Dvorec je tudi priljubljeno mesto za sklepanje zakonskih zvez.
Gručaste vasi, ozke gase, ki varujejo pred burjo, kamnite hiše, vedno pogosteje obnovljene »po starem«, sredi njih cerkve, mnoge še gotske, največ baročnih, vse to ponuja Vipavska dolina.
Izjemna sta kamnoseška in stavbarska dediščina Goč - domačini pravijo da se polovica vasi nahaja pod zemljo, saj tu najdete preko šestdeset »velbanih hramov«.
Dolina je zibelka slovenske himne. Prešernovo Zdravljico, slavospev narodu, svobodi, prijateljstvu med narodi in tudi hvalnico vinski trti, ki je nastala na pobudo vipavskega rojaka Matija Vertovca, je uglasbil Stanko Premrl, rojen v Podnanosu.
Ob reki Vipavi, ki se izliva v Sočo in nato v Jadransko morje, se v dolino širi vpliv Sredozemlja. Ostri sever in topli jug ustvarjata pogoje za rastlinsko raznovrstnost in edinstvenost. Dolina in njeno obrobje sta iz protislovij stkan čudež: na dnu doline odganjajo brsti vinske trte, na Nanosu in Čavnu, le 20 minut vožnje stran, popotnik gazi sneg.
Posebna značilnost gornje Vipavske doline je močan severovzhodni veter – burja, ki se zaganja s hitrostjo 120 in celo več km na uro. Prav na burjo je vezana slikovita podoba s kamni obloženih streh.
