Po Dalmassu so sorto pinela gojili v Furlaniji že v 14. stoletju. Proti koncu 19. stoletja jo omenja Carpo kot vinsko sorto, ki jo v večjem obsegu gojijo v okolici Padove. Leta 1932 je opisana v publikaciji Agrarnega inštituta iz Gorice kot krajevna sorta, ki je razširjena predvsem po gričih Vipavske doline. to potrjuje tudi Vertovec v knjigi Vinoreja za Slovence, ki je izšla leta 1844. Po morfoloških lastnostih spada pinela v zahodnoevropsko geografsko ekološko skupino sort – Proles occidentalis, kar pomeni, da je po lastnostih podobna sortam, ki jih že od nekdaj gojimo na zahodu Evrope, za razliko od sort, ki jih gojimo na vzhodu in ob Črnem morju. V Sloveniji jo dobimo le v vinorodnem okolišu Vipavska dolina in podokolišu Vrhe vinorodnega okoliša Kras, kjer jo gojimo kot priporočeno sorto.
Zimsko oko pinele je srednje ali majhno, konusno pokrito z bledo sivimi luskami. Brsti srednje pozno. Brst v odpiranju je svetlo rjav. Vršiček mladike je nekoliko povit, srednje razširjen, puhast, bledo zelene barve z rdečkastimi robovi. Prva dva gornja listka na mladiki sta zaradi dlačic sivo bela, tretji pa je rumen. Mladika je nekoliko povita in srednje razprta. Na preseku je elipsaste oblike, zelene barve in pajčevinasto obrasla. V primerjavi z drugimi sortami, ki jih gojimo v Vipavski dolini, ima pinela najgosteje razporejena kolenca na rozgi, zaradi česar se listje in grozdje bolj prekriva. Vitice so slabo razvite in se pojavljajo s formulo dva kolenca z vitico, eno brez, kot je to običajno pri evropski trti. List je temno zelen cel ali tridelen, srednje velik. Peceljna zareza je v obliki lire. Zgoraj je list gladek, temno zelen, z zelenimi žilami, ki so lahko pri osnovi nekoliko sivkaste. Spodaj je list pokrit z volnatimi dlačicami, po žilah pa s ščetinastimi dlačicami. Mladi listki so zelenkasto bronaste barve s posameznimi dlačicami na zgornji strani, na spodnji strani pa so sivo zeleni, porasli s ščetinastimi dlačicami. So okroglaste oblike, z zaprto peceljno zarezo in prekritimi robovi.
Cvet je morfološko in funkcionalno dvospolen, s petimi prašniki, ki so malo daljši od pestiča. Je pravilne oblike in se lahko oplodi s svojimi ali s tujim pelodom. Grozdje majhen do srednje velik (12-15 cm), okroglaste oblike, srednje zbit, s kratkim in pri osnovi olesenelim pecljem. Jagoda je srednje velika, nekoliko podolgovata, rumenkaste barve, ki dobi na soncu rjavkast odtenek. Jagodna kožica je tanka in prosojna. V jagodi sta ponavadi dve srednje veliki pečki z izdolženim kljunom. Sorta pinela je sorazmerno dobro rodna. Rodi redno. Grozdje je neenakomerno porazdeljeno in pogosto skrito pod listjem. Če ne gnije, kljub veliki obremenitvi doseže visoko stopnjo sladkorja ob primerni kislosti. Trs uspeva v vseh zemljah, najbolje pa na lapornatih tleh. Zahteva precej sončne in zračne lege. Zelo dobro prenaša sušo, burjo in celo točo, ker je grozdje pokrito z listjem. Prav zaradi tega spada v višje zračne lege. Trs raste srednje bujno. Grozdje dozoreva srednje pozno (med drugo in tretjo zoritveno dobo). Pinela ni preveč občutljiva za rez, zato je primerna za skoraj vse gojitvene oblike, najbolj pa ji ustrezajo nižje kordonske oblike in nekoliko povišane gojitvene oblike.
Po Vertovcu lahko glede na les ločimo dva tipa pinele, in sicer bolj kakovostno pinelo z rumenkastim lesom in pinelo z rdečkastim lesom in velikimi belimi očesi, ki pa se rada osiplje. Tudi Marc (1996) govori o dveh tipih pinele. Prvi tip je bolj bujne rasti in najbrž zaradi tega bolj podvržen napadu oidija in sive grozdne plesni. Grozd je bolj rahel in se ob napadu gnilobe osipa. Jagode so zelene in nekoliko podolgovate. Drugi tip pinele, ki je kakovostnejši, je manj bujen in manj občutljiv na bolezen. Ima manjše in bolj zbite grozde. Jagode so srednje velike in včasih jajčaste oblike, v senci rumenkaste barve, na soncu pa dobijo rjavkast odtenek. Jagodna kožica je mehka in prosojna ter pokrita s poprhom.
