sorta: Vitovska grganja

O njej je malo napisanega. Vertovec sicer omenja gerganjo, vendar tržaško in podgorsko gerganjo. Ime gerganja pa se uporablja tudi za sorto rebula. Vitolska grganja se je ohranila predvsem na Krasu, kjer jo imenujejo tudi vitežka grganja. Priljubljena je zlasti zaradi sorazmerno velikega grozda, precejšnjega pridelka, nezahtevne tehnike pridelovanja ter prilagojenosti na agroekološke razmere na Krasu. Vršiček grganje je priprt, rumeno zelen z rdeče vijoličnim robom in prekrit z gostimi dlačicami. Mladica izrašča poševno, sprva je zelena, nato rdečkasta. Mladi lističi so na zgornji strani sprva rumeni, zelo gosto dlakavi, kasneje pa postanejo zeleni.

Socvetje, ki je sestavljeno iz dvospolnih svetov, je običajno samo eno na petem kolencu mladice. Kljub temu rodi dobro, saj je grozd velik in srednje zbit. Jagode imajo izrazito piko, zato ji ponekod pravijo tudi malvazija s piko. List je srednje velik, klinasto okroglast do klinasto srčast, petdelen, z bolj ali manj izraženimi zarezami med žilami. Zgornja stran je temno zelena, mehurjasta, spodnja stran  je prekrita z volnatimi dlačicami. Peceljna zareza ima obliko lire. Grganja odganja pozno, zato ni občutljiva na spomladansko pozebo, občutljiva pa je na peronosporo.

Opisi avtohtonih vinskih sort Vipavske doline, so povzeti iz knjige "Pinela in zelen, žlahtna dediščina Vipavske doline", ki jo je leta 2005 izdala in založila Razvojna agencija ROD Ajdovščina.