Sorta zelen je razširjena predvsem v zgornji Vipavski dolini med Lozicami in Planino nad Ajdovščino. Izvorno ime sorte je zelen, zaradi lokalne razširjenosti pa jo imenujejo tudi vipavski zelen. Sorta nima nič skupnega z italijanskimi sortami verduzzo, verdiso in verdiccio. Največ vinogradov, posajenih s to sorto, je v okolici Slapa in Lož pri Vipavi. o razširjenosti sorte zelen v zgornji Vipavski dolini je pisal že Matija Vertovec (1844), ki je zelen uvrstil med bele bolj žlahtne sorte s posebno žlahtnim duhom. Po ugotovitvah vinogradnikov pa se kakovost in aroma pri prevelikih pridelkih izgubita.
Zelen zgodaj brsti in je zato tudi občutljiv na spomladansko pozebo. Zimsko oko je konusne oblike, pokrito s širokimi luskami, vrh pa je belkast. Vršiček mladike je upognjen in pokrit z volnatimi dlačicami, tako da je skoraj bel, na robovih pa je vršiček rdečkast. Mladi gornji lističi so bakrene barve in pokriti z volnatimi dlačicami. Po mladiki navzdol se bakrena barva izgublja. Tudi peclje rahlo obrasel z dlačicami. Odrasli listi so srednje veliki in petdelni. Gornji zarezi med žilami sta globlji, spodnji zarezi pa slabše izraženi. Peceljna zareza je liraste oblike in je ponavadi odprta. Gornja in spodnja stran lista sta goli in gladki. Listna ploskev je srednje debela in značilno valovita. Listne žile so dobro izražene, svetlo zelene barve ter z obeh strani gole. Zobci so ostri. Barva lista je rumenkasto zelena s sijajem. Pecelj je srednje dolg, srednje debel, z voščeno prevleko in nekoliko vijoličast.
Zelena mladika je pred cvetjem na prerezu deloma žlebasta z zelo redkimi dlačicami, olesenela rozga pa je na prerezu okrogla. Rozga je slabo razvejana in ima srednje dolge medčlenke. Njena barva je svetlo kostanjeva s temnejšimi progami, členki so slabše izraženi in temnejši.
Vitice so srednje močno razvite, rumenkaste ali bledo zelene barve. Večinoma so dvodelne, včasih pa tudi večdelne. Cvet sorte zelen je morfološko in funkcionalno dvospolen. Navadno ima pet prašnikov, ki so daljši od pestiča. Grozd je srednje velik, koničaste oblike in srednje zbit. Kratek pecelj je malo olesenel, zelene ali rdečkaste barve. Najdemo ga na tretjem in četrtem kolencu rodne mladike. Teža grozda je zelo različna – od 60 do 190g. sorta rodi na daljših šparonih. Jagoda he srednje debela, okrogle do nekoliko podolgovate oblike, svetlo zelene do rumenkaste barve, posuta z drobnimi rjavimi pikicami in z izraženim poprhom. Popek je viden. Kožica je tanka, sok neobarvan, okus pa specifičen. Od peclja se srednje lahko loči. Vertovec loči glede na obliko jagode dva tipa zelena: zelen z ovalnimi in zelen z okroglimi jagodami, medtem ko piše Hrček (1996) o tipu zelena z zelenim grozdnim pecljem in tipu z rdečkastim grozdnim pecljem. Zelen pozno dozori. Obdobje od brstenja do zrelosti traja od 163 do 178 dni. Trs raste srednje bujno in dobro prenaša sušo. Po Colnariču ne prenaša ne prevlažnih ne presuhih tal, posebej na suhih tleh slabše raste in daje vino slabše kakovosti. Bolj mu ustrezajo sončne lege. Ne ugajajo mu severne lege, ker je listje zelo občutljivo in nežno. Med cvetenjem je občutljiv za močo. Les izredni dobro dozoreva. Združljivost sorte z ameriškimi podlagami je dobra.
Opisi avtohtonih vinskih sort Vipavske doline, so povzeti iz knjige "Pinela in zelen, žlahtna dediščina Vipavske doline", ki jo je leta 2005 izdala in založila Razvojna agencija ROD Ajdovščina.
