DVOREC COBENZL
Stavbni kompleks je delno vkopan v hrib nad vasjo, ob vznožju ga obdajajo vinogradi, za njim pa se razteza gozd.
Na tem mestu naj bi bil že v 12. stoletju stal neutrjen srednjeveški dvor, ki so ga zgradili grofje Bogenski, v njem pa so živeli ministeriali Leitenburg, po katerih je kraj dobil ime. Na začetku 13. stoletja so posest podedovali grofje Andleški, po letu 1228 pa je prešla v last oglejskih patriarhov. Ti so jo leta 1351 prepustili Habsburžanom, ki so jo leta 1399 podelili Walseejcem. Leta 1472 je posest prešla v deželnoknežjo last, v drugi polovici 16. stoletja pa najprej v zakup, nato v last rodbine Cobenzl. Sedanji dvorec je dal pred letom 1675 zgraditi Janez Filip Cobenzl. V glavnem poslopju je bila tudi grajska kapela Kristusovega trpljenja. Po izumrtju rodbine leta 1810 je posest podedoval Mihael grof Coronini in jo leta 1822 prodal zdravniku Jožefu Mayerju. V lasti družine Mayer je dvorec ostal do druge svetovne vojne, po njej pa je bil nacionaliziran in je služil za družinska stanovanja in druge dejavnosti; krajši čas je v njem delovala kmetijska šola (do leta 1962). Zdaj stavba sameva.
Stavbni kompleks obsega rezidenčno poslopje s kapelo in pravokotno nanj postavljen podolgovat trakt; skupaj s konjušnico tvorijo obliko črke U in oklepajo notranje dvorišče z vodnjakom. Tloris rezidenčnega poslopja je v osnovi beneški s podolgovatim osrednjim salonom in ob njem razporejenima nizoma sob, stopnišče pa je postavljeno na konec salona in s tem nadaljuje baročno gibanje ob osrednji prostorski osi, ki se začne z vhodnim portalom v pritličju oziroma z biforo v pianu nobile. Pod polovico stavbe se prečno na salon razteza obokana vinska klet. Proti jugovzhodu obrnjeno glavno fasado, ki ima osrednjo os poudarjeno s kamnitim rustičnim portalom, kamnitim grbom in biforo nad njim, ob straneh obstopata stolpa, ki sta postavljena poševno na glavno fasado, s tem pa jo že skoraj baročo prostorsko razgibavata in obenem optično podaljšujeta. Kljub izrazitim obrambnim elementom, kot so kamnite ključaste strelnice pod okni in poševna zidava v spodnjem delu, zaključena s kamnitim svitkom, pa stolpa nikdar nista imela obrambne vloge.
Več v Umetnostna topografija Slovenije- Upravna enota Ajdovščina, ur. Helena Seražin, ZRC SAZU 2012
