(Giuliano de' Medici). Zadnja leta svojega življenja pa je preživel v Franciji, ob finančni podpori kralja Franca I, na gradu Cloux v kraju Amboise, kjer je naposled umrl 2. maja 1519.
Leonardo je bil izjemen poznavalec vseh ved, tako na znanstvenem kot tudi na tehnološkem področju (od gradbeništva do optike, mehanike, matematike, anatomije pa do astronomije), poleg tega si je zamislil arhitekturo idealnega mesta, bil je izjemen kipar in glasbenik.
Svoje zamisli je vedno črpal iz opazovanja narave, ki je bila po njegovem mnenju ''mojstrica mojstrov'', ponovno je obujal starodavna znanja, svoje študije pa je dovršil z umetniškim upodabljanjem; slikarstvo je za Leonarda predstavljalo kot najvišjo izmed vseh človeških dejavnosti.
Na inovativen način se je udejstvoval na najrazlicnejših področjih raziskovanja in eksperimentiranja, svoj izjemni genij je izpričal preko presenetljivih rešitev, ki jih je pri tem našel. Leonardo je tako postal človek mnogih znanj, spada med najpomembnejše
začetnike različnih znanosti. Med njegove najvidnejše mojstrovine, ki jih hranijo v številnih muzejih po Evropi in v Ameriki, spada La Gioconda, ki se nahaja v pariškem muzeju Louvre
(znana kot Mona Lisa), in je najslavnejša slika na svetu, ter še mnoga ostala dela, med drugim: L'Annunciazione (Marijino oznanjenje) e l'Adorazione, dei magi (Poklon svetih treh kraljev) v Firencah, Il Cenacolo (Zadnja vecerja) v Milanu, La Vergine delle rocce (Devica Marija v skalni votlini) v Londonu in Parizu, Ginevra Benci v Washingtonu, Dama con
l'ermellino (Dama s hermelinom) v Krakovu, Sant' Anna (sveta Ana) in San Giovanni (Sveti Janez) v Parizu.
Največje zbirke risb in rokopisov se nahajajo v Milanu, Torinu, Benetkah, Parizu in Madridu, pa tudi v zasebnih zbirkah angleške kraljice in Billa Gatesa v ZDA. Leonardo se je mnogo let posvečal študiju geografije krajev in njihovega vodovja, predvsem v italijanskih regijah Toskani, Lombardiji in končno tudi v Franciji, obenem pa je načrtoval regulacijo in izsuševanje vode v poljedelstvu in industriji, zasnoval je nove prometne in trgovske poti ter nenazadnje tudi poti, ki so služile v obrambne namene proti tuji vojski.
Prav s tem namenom je ob svojem odhodu v Benetke, na začetku 16. stoletja, zasnoval obrambo pokrajine Furlanije pred možnim vdorom Turkov. Po podatkih, ki jih je razkril leonardist, znani italijanski preučevalec Leonardovega življenja in dela, Alessandro Vezzosi, naj bi Leonardo da Vinci temeljito raziskal omenjeno regijo, raziskal naj bi tok in potek rek, ukvarjal se je z urejanjem visokih voda in nasipov, pri čemer je prispeval k vecčemu sožitju cloveka in vodnim svetom. V ta namen je izdelal obrambni načrt, po katerem bi preprečili turške vpade z zalitjem dolin in postavitvijo jezov. Iz poročila opisovalca njegovega življenja iz leta 1527 izvemo, da je Leonardo da Vinci naročil izdelavo prestavljive pregrade (pomičnega jeza) v slovenskem Posočju in Vipavski dolini.
Da Vincijev človeški genij je izrednega pomena; poleg družinske tradicije v njegovi rodni deželi Italiji ter ljubezni do narave, se je zanimal tudi za poljedelstvo. Tako je Leonardo da Vinci izrisal stiskalnico in plug, namizni vodnjak in kotel za žganje, mlinski kamen, ki naj bi služil ne samo za mletje moke, temveč tudi za pridobivanje slikarskih barv. V njegovih rokopisih najdemo še marsikaj zanimivega, na primer basni in '' prerokbe'', ki se nanašajo na med, vino in oljke.
Izjemni so tudi njegovi načrti o sestavljivih elementih, ki jih lahko poimenujemo prefabrikati. Prav posebej velja omeniti ''reševalni most'', ki ga je Leonardo nameraval zgraditi ''brez vsakršne uporabe drugih naprav, niti železa niti vrvi'', da bi vojski omogočil prečkanje reke in takoj zatem pa bi uničil most ter s tem sovražniku onemogočil zasledovanje. ''Ta most sreče predstavlja simbol zveze med kraji in ljudmi, znamenje solidarnosti med različnimi civilizacijami in narodi''.
Kot dokazujejo pričevanja iz da Vincijevih zapisov, je temeljito raziskal Goriško ter Posočje
(reka Soča teče deloma po ozemlju Slovenije, deloma po ozemlju Italije in se zliva v Jadransko morje) ter reko Vipavo na ozemlju Vipave, pritoka, ki izvira in teče po ozemlju sedanje Slovenije in se v bližini kraja Sovodnje v Italiji izliva v reko Sočo.
