LEGENDA O LEPI CIGANKI
Nedaleč proč od senčnatega kraja,
kjer rečno dno Vipave se napaja
iz vrelcev, ki kipijo brez prestanka,
nekoč živela lepa je ciganka.
Nosila v sebi stepske je širjave,
svobodo in prvinski dih narave,
lepoto divjih rož in vonj zelišča,
preroški dar in sajast dim z ognjišča.
Ko ob izviru bosa je plesala,
dva oglja sta se ji v očeh prižgala,
v laseh nosila veter je s sipine,
in v zvonkem smehu nežne tamburine.
Od vitkih gležnjev do lasu na glavi
svobodni ritmi v njej so valovali.
Vipavci pa posebno lepotico
sprejeli v vinorodno so vasico.
Ob mostu, ki bregove reke spaja,
še zdaj Braumkircherjev se stolp nahaja.
Portal in del kamnitega obzidja
ušla sta mreži ščavja in robidja.
V bližini stolpa, ki v legendo vstopa,
nekoč je stala revna, majhna lopa.
Ciganka v njej je našla bivališče
in miren kot za sajasto ognjišče.
A turški meč z neusmiljeno ostrino
nekoč prispel v Vipavsko je dolino,
da prebivalstvo pod surovo silo
bi vero in navade spremenilo.
Tedaj so prebivalci pribežali
za zid ob stolpu, da obvarovali
bi revno si življenje in lastnino.
Ciganko vzeli v svojo so sredino.
A v Tabor, kot predel se imenuje,
so vdrli Turki in, kar je najhuje,
ciganko strpali so za rešetke
misleč, da ni poti iz ozke kletke.
S telesom, drobcenim kot vodna vila,
ciganka se previdno je splazila
med režami rešetk čez spolzke skale,
ki do izvirov reke so peljale.
Pred ozkim rovom, ki v podzemlje vodi,
spet začutila vonj je po svobodi.
Košaro zrelih češenj je nabrala
in z njimi se v podzemni rov podala.
Menda je sladke češnjeve plodove
prinesla varno skozi ozke rove
vse do slovitega gradu Predjama,
kjer sta z Erazmom jih pojedla – sama.
