Etruščanska rovka je najmanjši znani sesalec na planetu Zemlja. Pri 5 cm dolžine trupa, 2 g teže, 43oC telesne temperature in utripu srca, ki se lahko primerja z dirkalnim motorjem, je svojevrsten fenomen. Še bolj je očiten njen tek, saj dnevno pospravi 3kratno telesno težo žuželk za hrano. Kljub tako visokemu življenjskemu ritmu lahko ta mali plenilec žuželk in drugih členonožcev dočaka častitlivih leto in pol starosti. Ne poizkušajte omenjenih podatkov preračunavati v človeški ritem življenja, kajti – ne bo se izšlo. Do nedavnega je bila ta vrsta rovke v Sloveniji znana le iz Sečoveljskih solin in redkih lokacij na obali, nedavno pa je bila najdena tudi v Vipavski dolini, kar le še potrjuje termofilno lego in klimo doline.
Zgodba risa v Sloveniji, je zgodba o uspešni naselitvi vrste, ki je bila konec 18. stoletja v popolnoma iztrebljena. Ponovna naselitev v Kočevskem rogu je bila tako uspešna, da se je del populacije razširil tudi v Trnovski gozd in ris redno pleni po bregovih, ki obkrožajo Vipavsko. Temu je botroval ugoden stalež divjadi – zlasti srnjadi, ki je na obronkih Vipavske doline zastopana v visokem številu. Kljub temu, da gre za plenilca, resnejših konfliktov med prebivalstvom in risom v zadnjih 30 letih po ponovni naselitvi ni bilo.
Slovenija sodi v sam svetovni vrh po številu medvedov glede na poseljenost krajine. Število medvedov je konstantno. Ravnovesje med ohranjenostjo narave in izkoriščanjem za to vrsto zveri še ni porušeno. Trnovski gozd in Trenta sta najzahodnejša dela areala dinarsko – kočevske populacije. Rjavi medved ni stalno prisoten v Vipavski dolini. Na skrajnem vzhodnem delu Vipavske doline nad Lozicami najdemo prve borovnice v Sloveniji. Zato tam najdemo nekaj medvedjih družin, ki leto za letom obiskujejo to cenjeno pasišče. Jeseni mlajši medvedi pridejo obirat zrele slive v okolico osamljenih domačij. Medved je stalno prisoten v Trnovskem gozdu – na planoti nad Vipavsko dolino.
