Perla pomeni latinsko biser. Na Vipavskem se ta vrsta pojavlja le v potokih brez onesnaženja. Velika plenilska žuželka preživi kot ličinka sezono in pol v vodi, kjer se prehranjuje z lovom vodnih nevretenčarjev in manjših vretenčarjev. Zagotovo je znak pitne vode, saj ob najmanjšem kemičnem ali povečanem organskem onesnaženju izgine iz vodotoka. V delu vodotokov na Vipavskem, zlasti v izvirnih delih potokov, še vedno najdemo to žlahtno žival, ki priča o kakovosti vodotokov.
Velika majevka roji od maja do septembra. Ličinke živijo sezono in pol zakopane v mulju na dnu vodotoka. Tam ličinka preceja organske ostanke in se v času levitve pojavi kot krhko krilato bitje. Bentos je izjemen pokazatelj stanja vodotoka. V primeru onesnaženosti vodotoka s pesticidi in organsko preobremenjenostjo so bentoške živali – zlasti vrste, katerih ličinke so zakopane v mulju oz. v mehkejših usedlinah prve, ki iz vodotoka izginejo. Po sanaciji vodotokov, zlasti Vipave, se čedalje pogosteje pojavlja.
Velika strašica (Sanguisorba officinalis) je običajna travniška rastlina. Manj običajen je metulj, katerega gosenica objeda njegove liste. Mravlje, ki obiskujejo strašico, prej ali slej odkrijejo te gosenice. Namesto, da bi jih požrle, jih nekaj časa ščitijo pred drugimi plenilci. V zameno jim gosenica izloča izloček, ki je za mravlje zelo mamljiv. Po določenem času se mravljam »ne ljubi« več obiskovati gosenico na rastlini, zato jo odnesejo v mravljišče. Takrat gosenica postane plenilec in prične žreti mravljo zalego. Varna se v mravljišču zabubi in konec julija in avgusta se na redkih ekstenzivnih travnikih pojavijo razkošni modrini v svatovanju.
Redkejši kot strašični mravljar je na Vipavskem sviščev mravljar, čeprav je slednji v Evropi pogostejši in manj ogrožen. V Vipavski dolini je znana le ena populacija sviščevega modrina, kajti za razvoj potrebuje sviščev modrin močvirski svišč, ki je na Vipavskem redek že sam po sebi; še redkejši pa je postal zaradi obsežnih izsuševalnih sistemov in gnojenja travniških površin. Tako kot gosenico strašičnega mravljarja tudi gosenico sviščevega modrina poiščejo mravlje točno določene vrste in jo nesejo v mravljišče, kjer postane mravojeda in se pozno jeseni prelevi v metulje.
Močvirski cekin je redek, v večini evropskih držav je ogrožen, iz večjih predelov Evrope pa je izginil. Gosenica objeda kislice, neka vrsta rdeče mravlje pa te gosenice ščiti, kasneje pa jih nese tudi v mravljišče. Tam gosenica živi tako kot modrini mravljarji. Metulj ima dve generaciji letno v centralni Evropi in Sloveniji, na Vipavskem kar tri. Osebki tega metulja se običajno nahajajo posamič, saj samec ščiti svoj teritorij pred samci iste vrste. Manjši močvirni travnik ali 100 in več m jarka zadostuje zgolj za en par cekinčkov.
Vrsta je tudi na Vipavskem ogrožena, saj jo najdemo le ob melioracijskih jarkih, kjer še najdemo ostanke močvirske flore in favne, ki je bila nedavno prisotna v poplavnem pasu ob Vipavi.
Petelinček je redek metulj v evropskem merilu, prav submediteranske in mediteranske lokacije jih imajo največ. Nekoč pogost metulj, katerega gosenica se hrani na strupenem podraščcu (Aristolohia sp.), postaja čedalje redkejši. Razloge za upadanje vrste pripisujemo prelovu zaradi zbirateljstva, kemizaciji vinogradništva in upadanju strukturiranosti polintenzivne vinogradniške krajine. V predelih, ki so se izognili temu sodobnemu »biču«, še najdemo populacije tega metulja, ki štejejo nad 50 osebkov.
Grintavčev pisanček je indikatorna vrsta za suhe in vlažne travnike. Le travniki, ki so ekstenzivno obdelani, pozno košeni in ne pretirano gojeni, še predstavljajo ustrezno življenjsko okolje za to vrsto metulja. Temu primerna je tudi obravnava lokacij, na katerih še najdemo to vrsto metulja, saj kaže na sonaravno in trajnostno kmetovanje, ki omogoča biotsko pestro življenjsko okolje. Vrsta je trajno zaščitena v večini Evrope, pri nas pa je kot vrsta Nature 2000 služila kot pokazatelj ohranjenosti določenega okolja. Travniki, na katerih smo našli to vrst metulja so po pravilu imeli tudi bogato floro (divje orhideje in druge občutljive rastline) in favno. Na sliki sta dve samici iz dveh različnih nahajališč v Vipavski dolini. Opazne so razlike med metulji različnih populacij.
Je največja avtohtona vrsta nočnega metulja Evrope. Od jajčeca pa do odrasle živali (imaga oz. metulja) traja razvoj 2 sezoni, kar je za večino vrst metuljev prej izjema kot pravilo. Gosenice se hranijo z listjem rodu Prunus, vendar zanemarjajo divje vrste tega rodu in imajo raje gojene vrste sliv. Metulj je redek. Delno ga ogroža prelov zaradi zbirateljstva, letno pa se število zmanjšuje zaradi uporabe luči, ki privablja image, kjer jih – negibne polovijo plenilci, pa tudi uporaba pesticidov v nekoč ekstenzivnih sadovnjakih je vrsto dodatno ogrozila.
Je manjši od velikega nočnega pavlinčka, nič manj atraktiven, nič manj razkošev v barvah, obliki in vzorcu kril, le da je razvojni ciklus manj dovzeten za antropogene spremembe. Zato je metulj pogostejši in na nekaterih lokacijah je še prisoten v številu, ki omogoča normalno preživetje populacije v Vipavski dolini. Samci letajo že v toplih pomladnih popoldnevih. Njihove občutljive tipalke zaznajo feromone samic, ki čakajo v kritju. Včasih lahko opazujemo, kako več samcev vsakih nekaj minut leti v isto smer, od koder prihajajo vonjave. Če veter slučajno premakne »dišeči pas«, tudi samci poletijo po novi trasi.
Star hrastov gozd, v katerem najdemo poleg zdravih dreves tudi taka, ki imajo odmirajoče veje, je ravno pravšnji za rogača. Njegova ličinka potrebuje za razvoj od 3 – 7 let miru in blagostanja v hrastovih trohnečih vejah. Manj je le-teh, slabši so pogoji, manj časa se ličinka rogača zadržuje v lesu, krajše so klešče rogača – samca; nasploh so osebki v populaciji manjši in obratno. Glede na skromno izkoriščanje starih hrastovih gozdov na obronkih Vipavske Tu še najemo »kapitalne« rogače v kar zadovoljivem številu, kar kaže na zmerno izkoriščanje submediteranskega gozda jesena, gabra in hrasta, ki v večini primerov obdaja dolino
