Spopad med vojskama cesarja Teodozija in proticesarja Evgenija 5. in 6. septembra 394 v zgornji Vipavski dolini je v vsej antični zgodovini našega prostora edini dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Odraz njegove velike pomembnosti je tudi veliko število sporočil o njem v antični in srednjeveški književnosti. Medtem ko druge dogodke iz vojaške in politične zgodovine ponavadi osvetljuje en sam zapis, v prav redkih primerih dva ali trije, pa naletimo na opis ali vsaj omembo bitke pri Frigidu pri večini poznoantičnih zgodovinarjev, ki opisujejo dobo cesarja Teodozija. Njihovi opisi so podlaga za predstavitev tega dogodka pri bizantinskih in zahodnih srednjeveških piscih svetovnih kronik in cerkvenih zgodovin. Kljub velikemu številu poročil je rekonstrukcija dogodka, ki mora kritično upoštevati vsa antična poročila, po drugi strani pa geografske in strateške značilnosti kraja spopada, izjemno zapletena in v posameznih pomembnih segmentih hipotetična. Vzrok za tako stanje je tudi odsotnost kakršnihkoli materialnih najdb, ki bi mogle dati zanesljiv odgovor na vprašanja podrobnega poteka bitke.
Dr. Rajko Bratož je na podlagi preučevanja latinskih sodobnih virov, poročil grških zgodovinarjev iz prve polovice 5. stoletja in njihovih posnemovalcev do začetka 7. stoletja, poznoantičnih latinskih povzetkov in prevodov, poročil bizantinskih kronistov in cerkvenih zgodovinarjev od 9. do 14. stoletja ter zahodnih piscev od 8. do 14. stoletja, prišel do naslednjih zaključkov: Državljanska bitka med Teodozijem in Evgenijem se je pričela s Teodozijevim pohodom. Tega je začel cesar po obsežnih pripravah v prvih mesecih leta 394, ki so se nanašale po eni strani na urejevanje vojaških, diplomatsko-političnih in družinsko-dinastičnih zadev, po drugi strani pa zlasti na versko, duhovno in idejno področje (obisk svetih krajev, molitve in post, poizvedovanje o izidu bodoče vojne pri asketu Janezu iz Likopolis). Cesar je z veliko vojsko, potem ko je v veliki meri pritegnil obmejne enote vzhodnih provinc, v drugi polovici maja 394 krenil iz Konstantinopla. V Trakiji so se mu pridružili številni »barbari«, zlasti Goti (po Jordanesu več kot dvajset tisoč mož), pa tudi pripadniki drugih ljudstev z območja ob spodnjem toku Donave in iz pokrajin severno od Črnega morja, med njimi zlasti Huni in Alani. Teodozijeva armada je prodirala po glavni prometni povezavi čez balkanske in podonavske province in je v dobrih dveh mesecih (od konca junija do začetka septembra) prišla do alpskih zapor. Poročila se očitno nanašajo na dogodke na Hrušici (Ad pirum), ki so jih osvetlile arheološke raziskave izpred dveh desetletij. Kastel Ad pirum je očitno padel po resnem spopadu, na kar kažejo novčne in druge najdbe. Kastel je po vsej verjetnosti zavzela Teodozijeva zavezniška predhodnica, ki so jo sestavljali v prvi vrsti Goti.
Evgenijeva vojska, ki ji je poveljeval Frank Arbogast, je bila sestavljena iz zahodnih rimskih enot, iz vojske Galije s številnimi germanskimi najemniki, zlasti Franki. Njena velikost ni znana (le Sokrat jo ocenjuje na »več deset tisoč mož«). Cesar je z vojsko pred prvim avgustom 394 zapustil Milano. Vojska se je do začetka septembra razporedila za obrambo izstopa iz Julijskih Alp. Pri tem je Arbogastov načrt predstavljal pomembno novost v antičnem vojskovanju. Bistvo tega načrta je naslednje: ne braniti za vsako ceno dostopa v obrambno območje, temveč po prihodu sovražnika na težko prehodno in vojaško posebej zavarovano ozemlje le temu preprečiti izstop iz obrambnega območja. Temu je služil tudi obkoljevalni manever Arbitionove armadne skupine, ki je Teodozijevo vojsko zaprla v težko prehodni in hribovit svet med Logatcem in Ajdovščino, brez možnosti, da bi na gozdnatem kraškem območju le ta prišla do vode ali zadostne količine krme za konje, če bi se morala zadrževati v njem dalj časa. Glavnina Teodozijeve vojske je zaradi slabih poti, svoje velikosti in obsežnega prateža z bojno ureditvijo in bojno pripravljenostjo zamujala. Pred glavnino so šle barbarske federatske enote, ki so se kot prve približale sovražni vojski. Sledil je prvi dan bitke (5. september), ki mu viri posvečajo zelo malo pozornosti. Teodozij je z visokega prelaza zagledal v ravnini pred seboj za boj pripravljeno nasprotno vojsko, sestavljeno iz pehote in konjenice. V prepričanju, da bo preboj zapore ob izstopu v dolino zelo težak, je poslal v napad federatske oddelke, morda prav zato, ker je želel rimske enote obvarovati pred prevelikim krvnim davkom; le tega naj bi dali »barbari« (arianski Goti in ostali, ki so bili z delno izjemo kavkaških ljudstev pogani). Napad federatskih enot, v katerih so prevladovali kot konjeniki in pešci Goti (ob njih pa so se verjetno borili »lokostrelci na konjih«, s čimer so mišljeni tako Alani, Huni, Iberijci ali pripadniki drugih vzhodnih ljudstev), ni uspel. Na bojnem polju naj bi obležalo deset tisoč Gotov ali polovica gotskega kontingenta. Teodozij je poskušal svojim federatom v stiski pomagati, vendar je bilo to zaradi ozkih poti in prateža nemogoče. Njegova vojska je zamujala z bojno pripravo, kar je cesar opazil z veliko mero zaskrbljenosti. V kritičnem trenutku popolnega poraza zavezniške predhodnice, ki ji glavnina vojske ni mogla priskočiti na pomoč, je razjahal in stopil pred kolono ob vzkliku prirejenega verza iz Psalmov (115,2; »Ubi est Theodosii deus«). Posledice prvega dneva bitke so odločilno vplivale na dogodke naslednjega dne. Teodoziju naj bi po neuspehu federatov poveljniki svetovali, naj se z vojsko umakne in pripravi za naslednjo pomlad močnejšo armado, s katero bi v vsakem primeru zmagal. Ker bi to pomenilo očiten poraz, naj bi Teodozij, prepričan v pravilnost prerokbe asketa Janeza iz Likopolis in s tem v zmago krščanskega Boga, ta predlog zavrnil. Teodozijeva odločitev, da nadaljuje nedokončano bitko, je dobila potrditev s prestopom Arbitionove armadne skupine na njegovo stran in s Flavijanovim samomorom. Motivi za odpad dela Evgenijeve vojske niso znani in o njih lahko le ugibamo. Morda je v ozadju prokrščanska usmeritev samega poveljnika, morda njegova podkupljivost ali prepričanje, da bo Teodozijeva stran zmagala. Močno hagiografsko so obarvana poročila o tem, da je Teodozij vso noč molil in jokal. Hagiografska poteza pripovedi je tudi Teodozijeva sanjska vizija z nebeškima jezdecema. Evgenijeva vojska naj bi se po prvem zmagovitem dnevu zaradi lahkomiselnosti samega cesarja predajala prezgodnjemu slavju v prepričanju, da po tako hudem porazu tega dne nasprotna vojska ni več sposobna za vojskovanje. Po Teodozijevi jutranji molitvi na visoki skali nad Vrhpoljem se je pričel masovni napad glavnine vzhodne vojske v času, ko naj bi Evgenijeva vojska še ne bila pripravljena na spopad. Napad se je pričel s Teodozijevim znamenjem križa malo pred nastopom orkanskega vetra, ki je Teodozijevo vojsko potiskal proti sovražniku, tega pa izjemno oviral pri bojevanju. Izstrelki Evgenijeve vojske so izgubili vso moč in naj bi jih orkanski veter obračal; veter je trgal ščite vojakom iz rok, prah jim je silil v oči in jim oviral vid. Preboj sovražnih vrst je tudi drugega dne vodil zavezniški poveljnik, tokrat Iberijec Bakurij z (očitno vzhodnimi barbarskimi) oddelki, ki so uprizorili pravi pokol Evgenijeve vojske. Po preboju sovražnih vrst in požigu sovražnih utrdbenih gradenj se je nadaljevalo zasledovanje in pobijanje sovražnih vojakov vse do reke Frigidus (Vipave), katere tok naj bi zaradi grmade trupel zastal. Evgenij je bil zajet. Ko so ga privedli zvezanega pred Teodozija, je prosil milosti, vendar so ga vojaki takoj obglavili. Njegovo glavo naj bi nataknili na drog in kazali po bojišču, po bitki pa morda tudi po italskih mestih. Preostali Evgenijevi vojaki so se predali, prosili Teodozija odpuščanja in bili takoj na bojnem polju deležni pomilostitve. Spopad se je zaključil z zasledovanjem pobeglega vojskovodje Arbogasta, ki se je zatekel v neprehoden hribovit svet in dva dni kasneje napravil samomor tako, da se je vrgel na lastni meč. Število padlih v bitki ni znano, gotovo pa je precej preseglo dvajset tisoč vojakov. Vest o zmagi se je širila po državi, v velikih mestih, kot je bila npr Aleksandrija so novico uradno objavili.
Osrednje vprašanje po zaključku državljanske vojne je bilo vprašanje odnosa do premaganih nasprotnikov. Teodozij se je iz različnih razlogov nagibal k splošni amnestiji. Bil je prepričan, da je zmagal s pomočjo Boga, zato sam nima pravice kaznovati nasprotnikov. Milanski škof Ambrozij, ki je imel na cesarja izjemno velik vpliv, je vladarja utrdil v prepričanju o božji naravi zmage.
Več v: Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev; Rajko Bratož, 1994
Slika: Franc Kobal- Rado
